ARS ORGANI SLOVENIAE

O orglah



Srednja vas v Bohinju (J.G.Kunath 1830 in T.Močnik 2002)

Orgle so naziv "kraljica inštrumentov" dobile predvsem s svojo zvočno, mehanično in fizično obsežnostjo. Skorajda ni dvoma, da se je inštrument začel razvijati s povezovanjem preprostih pastirskih piščali. Poznamo panovo piščal ali trstenke, ki se je od pradavnine ohranila do danes in ki je v bistvu lestvica med seboj povezanih piščali. Primerjava zaporedja piščali v orglah nas takoj spomni na ta preprost pastirski inštrument. Med seboj v lestvico zvezanim piščalim je nekdo v zgodovini dodal preprost meh, pod vsako piščaljo pa ventile, ki so se odpirali na nekakšne gumbe. Nastale so prve orgle v današnjem smislu. Ker meh ni dajal enakomernega toka zraka, so stari Grki dodali vodni regulator pritiska, inštrument pa poimenovali hidraulos. Zapise o takih orglah poznamo še iz časov pred Kristusom. Čeprav je vodno uravnavanje pritiska kmalu zamenjal sistem uravnavanja z več mehovi, se je naziv hidraulos ohranil do srednjega veka. Najstarejša izkopanina, orgle iz 3. stoletja po Kr., je bila najdena v Spodnji Panoniji na Madžarskem. V rimskem času so bile sicer precej razširjen inštrument, njihov veliki razmah pa se pojavi v 14. stoletju, ko so jih začeli uporabljati v krščanskih cerkvah pri bogoslužju.



Rekonstrukcija orgel iz 3. stoletja (hydraulos) v muzeju v Aquicum v Budimpešti. V ozadju je vitrina z odkritimi ostanki.




Shema dvomanualnih mehanskih orgel (pritisni za povečavo).




Diferenčni toni

Človeko uho kot čist zvok zaznava šibka zvočna nihanja. Kladivce, nakovalce in stremence v srednjem ušesu nihanja prenašajo kot nepopačeno sinusno krivuljo od bobniča do ovalnega okenca proti notranjemu ušesu. Pri višjih amplitudah (močnejšem zvoku) pa prihaja do nelinearnih popačenj, ki poleg osnovnih in alikvotnih tonov povzročajo še tone, ki jih imenujemo diferenčni toni. Diferenčni toni se pojavljajo v nizih ali redovih. Pozorno uho zazna diferenčne tone prvega reda, ob veliki pozornosti morda še drugega reda. Njihovo praktično uporabo pri uglaševanju dveh strun pri violini je opisal Pirančan Giuseppe Tartini že leta 1714, za njim pa so teoretične in praktične izpeljave dognali še nekateri organisti in fiziki-akustiki Sorge, Romieu, Young, Vogel in Helmholtz.
Teoretično gre za utripanje frekvenc dveh piščali. Za primer vzemimo dve piščali, ki sta uglašeni v čisti kvinti, na primer v frekvencah 200 Hz (f1) in 300 Hz (f2). Ob hkratnem zvenu povzročata diferenčni ton prvega reda:

f2 - f1 = 100 Hz

in diferenčni ton drugega reda

2 f1 - f2 = 100 Hz,

torej ton, ki ga slišimo kot eno oktavo nižjega od 200 Hz. Ta pojav izkoriščajo nekateri orglarji pri izdelavi pedalnega piščalja, kadar hočejo varčevati z materialom ali prostorom oziroma imajo težave s količino zraka. Najnižje piščali 16 čeveljskega registra pri tem zamenjajo s po dvema manjšima. Pri tem na primer na mestu 16 čeveljskega, torej skoraj 5 m dolgega C1 namestijo dve piščali: 8 čeveljski, oziroma v resnici 4 čevelje dolg pokriti C (65,4 Hz) in ustrezno kvinto G (98 Hz). Ob hkratnem zvoku dajeta ta dva tona diferenčni ton s frekvenco 32,6 Hz, to je ton C1, ki ga imenujemo akustični bas. Pojav je slišen tudi pri dobro uglašenih orglah, če hkrati odpremo dva ločena registra v kvinti, na primer Principalbas 8' in Kvintbas 5 1/3'.

Drug pojav pri diferenčni tonih je nihanje ali tako imenovani naravni tremolo. Če enega od osnovnih tonov piščali iz prejšnjega primera uglasimo v rahlo višji frekvenci (f2 = 302 Hz), dobimo spet dva diferenčna tona, in sicer:

f2 - f1 = 98 Hz

in diferenčni ton drugega reda

2 f1 - f2 = 102 Hz.

Med njima se pojavi ušesu zaznavno utripanje 4 krat na sekundo:

fd = 102 Hz - 98 Hz = 4 Hz,

Izdelovalci orgel takšna utripanja uporabljajo za značilne zvene nekaterih registrov, na primer kornet, cimbale, vox humana in podobne.




Poslušanje orgel je nekaj posebnega, saj iz enega samega inštrumenta lahko slišimo množico različnih glasov in njihovih kombinacij. Najbolj pa nas nedvomno pritegne mogočnost zvoka polnih orgel (tutti), ko nam največje piščali v pedalu dobesedno tresejo sedež, vmesne zapolnjujejo harmonski prostor, najmanjše pa predirajo možgane. In vendar vse skupaj zveni usklajeno.




Notranjost orgel.


(odlomki so iz članka: ORGLE – KRALJICA INŠTRUMENTOV, Življenje in tehnika 12/2009)